»Torej naša šola, če mi dovolite to morda rahlo nesramnost ali provokativnost, je narejena dekliško. Pričakujemo, da se bodo fantje usedli, tako kot kaka marljiva deklica – upam, da ne zvenim preveč stereotipno, pa vendarle gre za model, ne gre za realno stanje – damo jim besedilo, oni morajo neke naloge, ki jih ne zanimajo, reševati in seveda, če so morda dekleta nekoliko bolj ubogljiva, fantje pa v tem ne vidijo izziva, se tu lahko pojavijo razlogi za razliko. Kaj bi torej lahko naredili? Lahko bi dali zanimive vsebine, ki so bolj fantovske, ki nagovarjajo tudi njih, ki se jih da meriti na podlagi raziskave t. i. bralnih interesov, recimo knjige o športu, o dogodivščinah, o napetih zgodbah in podobno in seveda jim je treba dati tudi bralne izzive, kjer se fantje lahko dokažejo pred vrstnicami in vrstniki, da nekaj zmorejo rešiti.«
»Stvari se lotevamo po gasilsko. Potem ko smo imeli leta 2012 preplah ob tem, ko smo bili že skoraj na ravni Albanije po bralni pismenosti, smo hitro naredili projekt, ki se je izkazal za izvrstnega.«
»Potrebujemo gledališče, v katerem prostor gledališke dvorane otroke usmerja v osredotočenje, zatopljenost, v razmislek.«
»Andreja Peklar je ustvarila odlično avtorsko slikanico o prijateljstvu med deklico in luno, ki govori tudi o tem, kako se luna čudežno spreminja, o prepletenosti otroškega in živalskega sveta, o strahu in radovednosti.«
»Že prva knjiga (Ne bi smel odpreti tistih vrat) dokazuje, da gre za zelo kakovostno in slogovno prepričljivo delo (avtentičen sleng osrednjih oseb, igra z imeni), ki vsakodnevne potegavščine otrok, starih osem let, nadgrajuje s posrednim opozarjanjem na stereotipe ter na pomen ustvarjalnosti in prijateljstva.«
